Sveti Ludvik Marija iz Monte Fortija - Čudovita skrivnost rožnega venca - 42

Ko pozorno molimo to božjo molitev, opravljamo toliko dejanj najplemenitejših krščanskih kreposti, kolikor jih izgovarjamo. Ko rečemo »Oče naš, ki si v nebesih«, opravljamo dejanja vere, češčenja in ponižnosti. Ko želimo, da bi bilo njegovo ime posvečeno in poveličano, izkazujemo gorečo vnemo za njegovo slavo. Ko ga prosimo za posest njegovega kraljestva, izkazujemo dejanje upanja. Ko želimo, da se zgodi njegova volja, tako v nebesih kot na zemlji, izkazujemo duha popolne poslušnosti. Ko ga prosimo za vsakdanji kruh, živimo v uboštvu duha in se ločimo od zemeljskih dobrin. Ko molimo, da nam odpusti grehe, izkazujemo dejanje pokore. In ko odpuščamo tistim, ki so nas užalili, izkazujemo usmiljenje v najvišji popolnosti. Ko ga prosimo za pomoč v skušnjavah, izkazujemo dejanja ponižnosti, preudarnosti in poguma. Medtem ko čakamo na njegovo odrešitev od zla, izkazujemo potrpežljivost. Končno, ko prosimo vse te stvari, ne le zase, ampak tudi za bližnjega in za vse člane Cerkve, izpolnjujemo dolžnost pravih Božjih otrok, ga posnemamo v njegovi ljubezni, ki objema vse ljudi, in izpolnjujemo zapoved ljubezni do bližnjega. Preziramo vse grehe in izpolnjujemo vse Božje zapovedi, ko se po tej molitvi naše srce strinja z našim jezikom in nimamo nobenih namenov, ki bi bili v nasprotju s pomenom teh božjih besed. Kajti ko pomislimo, da je Bog v nebesih, torej neskončno povzdignjen nad nas v veličini svojega veličanstva, pademo v občutek najglobljega spoštovanja v njegovi navzočnosti in, prevzeti od spoštovanja, bežimo pred ponosom in se ponižamo pred ničemer. Ko se ob izgovarjanju imena Očeta spomnimo, da svoj obstoj prejemamo od Boga, po starših, in tudi svojo vzgojo po učiteljih, ki so tukaj za Boga, čigar žive podobe so, se čutimo dolžne, da jih častimo, oziroma da častimo Boga v njihovih osebah, in zelo pazimo, da jih ne zaničujemo ali žalujemo. Ko si želimo, da bi se slavilo sveto Božje ime, ga še zdaleč ne oskrunjamo. Ko imamo Božje kraljestvo za dediščino, zanikamo vsakršno naklonjenost do dobrin tega sveta; ko iskreno prosimo za iste dobrine za svojega bližnjega, ki si jih želimo zase, jih zanikamo s sovraštvom, nesoglasji in zavistjo. Ko prosimo Boga za vsakdanji kruh, preziramo požrešnost in poželenje, ki se hranita z obiljem. Ko resnično molimo k Bogu, naj nam odpusti, tako kot mi odpuščamo tistim, ki so nas užalili, zadržujemo svojo jezo in željo po maščevanju, vračamo dobro za zlo in ljubimo svoje sovražnike. Ko prosimo Boga, naj nam v trenutku skušnjave ne dovoli, da bi padli v greh, kažemo, da bežimo pred lenobo, da iščemo sredstva za boj proti razvadam in doseganje odrešenja. Ko molimo k Bogu, naj nas reši zla, se bojimo njegove pravičnosti in smo blagoslovljeni, ker je strah pred Bogom začetek modrosti; skozi strah pred Bogom se vsak človek izogne grehu. 15 Rose